Le za pogled daleč sem moral stopiti, da sem si ogledal naš kraški cvet, ki spomladi okrasijo travnike. Navdušen sem nad njimi: Gorski kosmatinec (Pulsatilla montana)
Njihove ponižne glave ne dovolijo grobosti,
pokončna drža mladine daje občutek spoštljivosti,
Sonce nad divaškimi travniki jih včasih obarva bolj veselo. Tudi njim čas ne prizanaša. Nekaj dni, morda dva tedna in glava začne izgubljati barvno pokrivalo
Ko dedek osivi, mora pač skrbeti za vnučka. Malce dlje od doma, pa niti tako daleč, da nebi za stavo do njih prišel peš v enem dnevu, raste sorodnik mojega soseda: Alpski kosmatinec (Pulsatilla alpina) Očitno je na poti od naše trate do njegovega doma na Snežniku in kraljestvu slovenskih Alp izgubil barvo, saj je čisto bel.
Čisto na vrhu Snežnika se raznežim ob šopku beline.
Po skupinah rastejo taki s sedmimi cvetnimi listi
in taki, ki jim list manjka (ali pa imajo oni sosednji enega preveč)
Ko osivijo, jim tudi kapljice ne popravijo frizure. Njihovih bližnjih sorodnikov v Alpah še nisem našel, morda bom uspel prej, kot popolnoma osivim. Morda z vnukovo pomočjo. Tiste, ki so menda najlepši in največji, tudi po imenu, sem težko našel. Da ni prijatelja narave Marjana bi jih še danes iskal. In za prave lepotce sem bil očitno prepozen. Zdaj vem, kdaj moram in kam moram na pot, da najdem lepotca z imenom: Veliki kosmatinec ali velikonočnica (Pulsatilla grandis)
Ja, glave držijo više in bolj pokončno od prejšnjih in barva je bolj modra. Krasna rastlina. Kakšne so šele bile tiste, ki sem jih zamudil.
Veter mu je odnesel del kapuce, kot nalašč, da sem mu pogledal vanjo. Kakšna lepota !
Še eden je na travniku blizu Ponikve, na Boč pa ne pridem danes. Drugje jih pa menda ni več, ali pa se skrivajo pred človeškimi divjaki. Toliko časa sem si tisti dan še vzel, da sem se po napotkih ustavil še pri Leskovcu in našel, po barvi tistemu z mojih travnikov na Krasu, zelo podobnega junaka. Pa ni enak, kapo ima krajšo, navzgor zavihano, kar tisti na naših skalah nimajo. Sem pač našel kosmato reč z imenom: Navadni kosmatinec (Pulsatilla nigricans)
Kot sem že rekel, kapa je močno zavihana
Pogled proti zahajajoči krogli ga naredi božanskega (le zakaj mu pravijo navadni)
Se spomnim filmov, ki kažejo stare čase, plemiče, kralje … mar niso imeli podobnih pokrival ? Tako so bili videti »plemeniti« - kot so te rastlinice. Veliko, novo navdušenje nad kosmatimi lepotci sem doživel takrat, ko smo v manjši skupini v megli prispeli na pobočje Komna ali Kamna, kot menda pravijo okoličani. Tako, kot je gorski z zamenjavo imena zamenjal barvo, je tudi navadni kosmatinec (ali pa morda velikonočnica) spremenil videz in barvo, da je lahko navdušila popotnike. Ta kosmata lepota rase le tu in pa na oddaljenem Mangartu, kot mi znajo povedati tisti, ki me z izletom razveselijo. Beli kosmatinec (Pulsatilla alba)
Rosa sicer slabša moj trud in na sliki ni tako lep, kot v resnici.
Rahla senca vijolične barve na njem je bila čar, ki ga je pokazal drugačnega od tistih snežniških. Ne vem ali je to vedno, v knjigah ni nič omenjeno. Morda je krivo vreme.
Še en skupinski, »gasilski« posnetek, preden slikam še mlad poročni par in odidem za skupino, ki se že umika v dolino potem, ko so si ogledali te lepotce in prav tako lepe, čudovite kuštrave jegliče Primula vilosa) in najmanjše jegliče (Primula minima), ki so tu, v soseščini belega kosmatinca, doma.
Zaželimo jim sreče in potomstva polno in takih obiskov, ki jih le pogledajo, slikajo in odidejo v dolino ! Dvakrat preberite zadnji stavek ! Florijan |
